Ustavne pravice v sloviti seriji Živi mrtveci: prehod iz
anarhije v fevdalizem
“People
are the best defence against walkers. Or each other.” – Rick
Ko je serija The Walking Dead pred leti prišla na televizijo, sem
si, tako kot večina, porekla “pa ne spet nekaj z zombiji, saj niti obstajajo ne,
povsem nelogični in nezanimivi so”. Ni se mi zdelo niti gledljivo, kaj šele
sporočilno.
Vendar lahko zdaj, po temeljitem in fanatičnem ogledu serije, končno
rečem, da sem se globoko motila; ljudje smo obsedeni z zombiji, kot smo bili
stoletja dolgo z vampirji, saj predstavljajo definicijo dehumanizacije,
brezbrižnosti do sočloveka, krvosestva, nečustvenega pragmatizma, obrnjenja
sočloveka proti tebi na najhujši možen način: ko te kanibalsko napade pripadnik
lastne vrste, izgubiš vero v svet. In nato za kazen postaneš tak kot on.
Serija TV mreže AMC, ki nam je v preteklosti postregla z izjemnim
The Breaking Bad, podira rekorde gledanosti ter rekorde kritik; večina ji očita
prekomerno pobijanje lastnih likov, nekonsistentnost ter pravilo “vedno imamo
največ en osrednji lik, ki ga igra temnopolti igralec”. A obstajajo določeni
aspekti serije, ki so zelo pomenljivi.
Sporočilnost serije je kot že rečeno veliko globja, kot se vam morda
sprva zdi ob ogledu predfilma: živi mrtveci so bolj kot vse zgodba o genezi
družbe iz prvotnega stanja, zgodba o anarhiji ter formaciji civilizacije – zgodba
o družbeni pogodbi in vprašanje, ali ta sploh obstaja. Zombiji so pri vsem tem
le sredstvo, izgovor za biblično povodenj, v kateri je moral Noe ugotoviti, ali
bi za zadoščenje lastne morale ter domnevnega božjega cilja ubil svoje vnuke.
Z namenom prikazovanja osnovne geneze družbe iz prastanja oziroma
apokalipse je prvotna skupina (“The Group”) naivna ter neizobražena – ne gre za
intelektualce, za politično podkovane ljudi, med njimi ni zdravnikov,
inženirjev, nikogar, ki bi imel strokovno znanje za preživetje v divjini, razen
Ricka in Shana, dveh policistov, ki dobita vlogi alfe in bete v novo
nastajajoči skupnosti – imata namreč največ sposobnosti obvarovati skupino, sta
“najmočnejša vojaka” in zato posledično legitimni vodja ter njegov prvi
general.
Sama ideja neizobraženosti glavnih akterjev je zelo pomembna (Glenn
kot drugi podanik je bil kljub izjemni pameti pred apokalipso raznašalec pic,
dekleta iz kmetije so neizobražena, Daryl pa je kot pravi redneck celo
življenje lovil živali po gozdovih), saj posledično niso obremenjeni s
političnimi koncepcijami in se z njimi v lastnem delovanju sploh ne
obremenjujejo; nimajo izoblikovane ideologije, ne opažajo historičnih vzorcev,
ne opažajo geneze državljanjskih pravic, zato lahko gledalec pristno občuti,
kako je družba dejansko nastajala; sprva je bila družba neideološka, neobremenjena
z zgodovinskimi izkušnjami, apolitična, naivna.
A ko si Shane, vedno podrejeni beta, želi več, želi vodstvo, želi
sam sprejemati odločitve, ki so povsem v nasprotju z Rickovimi in začne celo privabljati
podpornike (Andrea), meni, da mu pripada Rickova žena Lori ter celo ogrozi
nesporno monarhistično vladavino z zasejanjem dvoma v to, čigav je Lorin
nerojeni otrok, nato pa poskuša poseči po Rickovem življenju, takrat je čas za
boj med generaloma, in seveda zmaga alfa Rick, kar je preostalemu delu skupine
še dodaten dokaz za to, komu slediti ter koga se bati.
Sam monarhistični podton serije je tudi sicer precej očiten; ko
Lori, Rickova žena, med rojevanjem Judith umre, Rick ne obravnava Judith kot svojega
otroka, saj ga preprosto preveč daje ideja tega, da pripada Shaneu, ter ga
poveri v skrb dekletu iz skupine. Njegov nesporni sin (poudarek na moškemu
spolu, ki ima zgodovinsko v očeh
monarhije vedno prednost) Carl, po drugi strani, postane njegov glavni podanik,
njegov prvi general, saj že pri desetih letih opravlja izvidnice, se posvetuje
z očetom kot se je nekoč Shane, nadzoruje skupino, celo Herschela kot starega
modreca, ter nadzoruje karanteno povsem sam. Rick ga uči vseh veščin, katere
uporablja sam, od sprejemanja moralnih odločitev do uporabe orožja, da bi ga ta
le nekega dne nasledil. Kajti, kot pravi Rick, “This is not a democracy”.
Naslednja točka po vzpostavitvi vodje v civilizacijskem razvoju
“skupine” je zgodovinski kliše: po zavojitvi prebivalstva preživele kmetije se
predstavi Herschel kot stari modrec, ki kot Aristotel ali Ptolemaj Aleksandru
Velikemu (Ricku) vestno svetuje o moralnih odločitvah, o vojnah, o žrtvah, ter
o iskanju pravice. Herschel je celo fizično izjemno podoben starim Grkom, poleg
tega pa je prvi strokovno usposobljeni lik, saj kot veterinar opravlja operacije
(pravi modrec torej), ima kmetijo, ki oskrbuje ljudi s prehrano ter reši
skupino pred pokolom s strani gripe. Z Herschelom skupina dobi določeno modrost
in izkušnje, ki jih sama zase seveda ni imela. Herschel je Asterixov vaški
druid, je Harry Potterjev Hagrid ter Dumbledore naenkrat. Vse skupaj torej
zveni kot arhetipska kekčeva pripoved.
A kot pri naštetih fikcijah že zgodaj v seriji opazimo sovražnika;
drug zametek družbe. Nekoga močnejšega, z imperijem obkroženega,
karizmatičnega, objektivno nepremagljivega. Poleg primarno moralne skupine pod
vodstvom Ricka, ki glede na ekstremnost razmer večino časa še vedno ponavlja/uporablja
svojo krilatico “This is not a democracy”, se predstavi fašisoiden, magičen,
čaroben, z gladiatorskimi igrami, alkoholom in razvratnimi pikniki opremljen Woodbury
pod vodstvom fašisoidno izgledajočega ter fašisoidno zvenečega,
od-ljudi-izbranega Cezarja - “The Governorja” (“The people gave me that name”),
ki vam ne dovoli pobegniti iz objema svoje prijaznosti.
In kot vsaka geneza civilizacije tudi to trčenje pomeni vojno;
spočetka se namreč vso ubijanje živih ljudi (torej, ne-zombijev) v seriji
dogaja le z razlogom pridobitve nujnih resursov za preživetje, odstranitve
ljudi, ki bi sami ogrozili preživetje skupine, vendar zadeva eskalira s
predstavitvijo Governorja ter njegove vojske; Governor je nekdo, v katerem se
je nekaj zlomilo - ko njegovo hčer ubijejo ter postane zombi (biter, walker), se
odloči, da se to ne bi pripetilo, v kolikor bi bil od nekdaj psihopat ter ne bi
imel problemov z ubijanjem; z vsem ubijanjem, tudi tistim povsem nesmiselnim.
In nato ubija brez razloga, iz jeze, iz terapevstkega zadoščanja, morda tudi
zato, ker terapevtov ni več. Ubija, ker meni, da je mesija. Ubija, kadar je
razjarjen. Ubija, ker lahko, in ker se mu vedno vsi podredijo. Pri Governorju
šele opazimo lastnosti tipičnega karizmatičnega voditelja; od njegovih krilatic
“We are not killing people. We are killing the killers.”, do obljubljanja
ljubezni vsem dekletom, v katerih vidi potencial za politično izkoriščenje.
Governor je nekdo, ki je čeden demagog in to ve. Rick je proti njemu zgolj
kričava razvalina.
Vendar je v seriji prikazano mnogo več kot zgolj zloraba družbe za
lastne namene ter razvoj fašizma – prikazani so tudi bolj preprosti politični
mehanizmi kot je kapitulacija, oziroma vsaj skoraj prostovoljna aneksacija. “The
Group” kot že rečeno navidezno pod prisilo razmer okupira Herschelovo kmetijo
ter ne želi oditi, nato pa se vsi skupaj zlijejo v eno skupino pod Rickovim
vodstvom. The Group je kljub človeškem obrazu neusmiljen okupator, ki se tekom
serije vedno znova uspešno širi.
Vendar zombiji kljub nepomembnosti igrajo vsaj
eno pomembno vlogo: ko se posamezniku po smrti zgodi spreobrnjenje, izgubi
dostojanstvo z izkazom najbolj nizkotnih, neselektivnih, primitivnih in nečloveških,
kanibalskih nagonov. In odsotnost njih je tisto, kar dela človeka dostojanstvenega
ter človeškega. Zato tudi tisti, ki vedo, da so zombiji mrtvi, čutijo neke
vrste obsojanje svojih bližnjih, ki jih želijo po smrti napasti.
Na začetku serije se trudijo s pokopi ter
pogrebi, na koncu pa mrtvih niti ne sežigajo več. Pokopi se zgodijo le, če je
to nujno; če so posamezniki okuženi s smrtonostno gripo, denimo. Kajti vsi
mrtvi se spreobrnejo, četudi niso “ugriznjeni”, in s tem dokončno izgubijo
dostojanstvo ter se obrnejo proti svoji vrsti. Zato se je potrebno vprašati;
katere vrednote so zares pomembne? Če smo izgubili dostojanstvo in vemo, da
bomo po smrti vsi zombiji in vemo, da bomo vsi umrli, zakaj vztrajamo? Zaradi
katerih vrednot je po apokalipsi vredno vztrajati? In kot vedno se izkaže, da
to ni kapitalizem, da to ni iskanje osebne sreče, temveč pomoč sočloveku.
V vsaki anarhiji KZ-ji prenehajo delovati - in
v naši se izkaže, da sta edina zločina, ki očitno po naravnem pravu obstaneta
ne glede na sam obstoj družbe, umor (Shane, Carol) in posilstvo (Lori in Shane,
Governor in Maggie). Lastnina postane prva vrednota, ki je vsem samoumevna kot nikogaršnja,
kot res nullius, ter nepomembna kljub njeni esencialnosti, saj tudi najbolj
moralni liki kot sta Herschel in Rick brez sramu ropajo avtomobile z bencinom,
bolnišnice, lekarne in podobno. Lastnine ni več, pripada najmočnejšemu. Najbolj
spretnemu. In človekovega dostojanstva kot že rečeno v osnovi ne more biti več.
Odvzem prostosti? Odvzem prostosti je v seriji znak usmiljenja. Družba je
propadla.
In na tej točki se je potrebno
vprašati, kateri deli družbe so pravzaprav propadli. Kaj nas sploh dela družbo?
So to univerze, bolnice? Cerkve? Je to umetnost? Morda kar šport? Je to morda
vlada? Vojska? Policija, ki bi nas varovala? Je to občutek uspavanosti?
Najverjetneje lahko rečemo, da je občutek varnosti tisto, zaradi česar smo
civilizacija – občutek pravne varnosti. Družbena pogodba. Rick na neki točki
relativne blaginje “The Group” skuša vzpostaviti vladavino Councila, vendar mu
zadeva vedno znova spodleti, saj so katastrofe, ki se jim dogajajo, vedno
preveč hipne za demokracijo. Preveč hipne za snovanje družbene pogodbe. In ko
ti Governor iz tanka zavpije “You decide now, Rick”, se zaveš, da je proces
civilizacijske geneze dolg, krvav in še zdaleč ne delo enega človeka.
Veronika Cukrov
